Samo zato, ker je človek mlad, še ne pomeni, da ne more izgoreti

Utapljanje v delu, izguba motivacije in interesa za študij ter nenehna utrujenost - tako se drugega letnika danes spominja 23-letna študentka s filozofske fakultete. “Želela sem le biti v postelji in se ne družiti s prijatelji.”

Študentki se je zdelo, da je situacija postala resna in da potrebuje pomoč, ko je pripravam na enega od izpitov posvetila več kot dva meseca. V tem času je pogosto jokala, počutila se je tesnobno, opazila pa je tudi, da je vso prebrano snov v roku enega dne že pozabila.

“Takrat sem si rekla, da je treba ukrepati, ker to ni normalno,” je dejala. “Ko nimaš časa za počitek in prosti čas, se tvoja baterija samo prazni in se ne more napolniti.”

Je šlo v tem primeru že za izgorelost? Simptomi so vsekakor podobni temu stanju. Izgorelost namreč ni nujno povezana z določenim starostnim obdobjem, simptomi pa se kažejo psihično, fizično ali socialno. Največkrat opazimo kronično utrujenost, čustvena nihanja, napade panike, izgubo smisla, apatičnost, pomanjkanje motivacije, motnje spanja, padec imunske odpornosti, glavobole, trebušne težave in socialni umik.

V družbi velja prepričanje, da se izgorelost pojavi le pri starejših odraslih, vendar strokovnjaki tovrstne poglede zavračajo. “Zakaj pa mladi ne bi izgoreli?” je vprašala psihologinja Katja Senica z Inštituta za klinično psihologijo in psihoterapijo. “Vsi imamo v različnih razvojnih obdobjih različne okoljske zahteve. Tako kot je za 40-letnika zahteva v službi, je za 20-letnika zahteva v šoli,” je razložila. “Da, starejša oseba ima več časa, da pride do izgorelosti, vendar je stanje vsekakor prisotno tudi pri mladih.”

Čeprav se je naša sogovornica prvič soočila z izgorelostjo v študijskih letih, se lahko nastavki, ki vodijo v omenjeno psihološko stanje, pokažejo že v osnovni šoli. Kot je za nas povedala Senica, se pri tako mladem otroku sicer ne moremo še pogovarjati o izgorelosti, se pa pojavijo prvi znaki, kot sta utrujenost in izčrpanost.

Izgorelost obenem pogosto obkroža stigma, da se ljudje neuspešno spopadajo s prekomernim delom. Tudi 23-letnica je ocenila, da je bila za njeno izgorelost kriva predvsem izbrana študijska smer, saj je dvopredmetni študij od nje zahteval veliko branja in sprotnega dela. A vendar gre po mnenju strokovnjakov pri izgorelosti pravzaprav za kombinacijo osebnostnih struktur, kot so perfekcionizem, samokritičnost in težave s postavljanjem mej ter zunanjih zahtev, na primer družine.

To je pri sebi opazila tudi študentka, ki je po lastnih besedah rojena perfekcionistka. “Že v osnovni in srednji šoli sem prepoznala te vzorce, vendar sem jih zaradi manjših zahtev takrat lahko obvladovala. Med študijem pa je bil tempo prenaporen in perfekcionizma si nisem več mogla privoščiti,” je opisala študentka. “Takrat so se občutki tesnobe, depresije in izgorelosti začeli poglabljati.”

Izredno pomembna vloga staršev

Veliko vlogo pri poti do izgorelosti imajo tudi vzorci, ki jih posameznik ponotranji v svoji primarni družini. “Gre za ponavljanje naših zgodb iz otroštva, ker smo se trudili zadovoljiti pričakovanja staršev, da bi na ta način obdržali oziroma pridobili njihovo ljubezen,” je za nas razložila psihologinja in psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny. “Delo postane prizorišče, na katerem oseba znova poskuša pridobiti ljubezen, ki bi morala biti brezpogojna.”

Otrok s tem ponotranji sporočilo, da starši pogojujejo ljubezen z njegovimi dosežki. Zahteva ga nato žene naprej, vendar ta ne deluje kot lastna želja, temveč tujek v psihičnem aparatu, ki terja nove dosežke, je dejala dr. Pšeničny.

Oseba zaradi tega občuti lastno vrednost ob uspehu, ki z mirovanjem izgine. Prav tu je po besedah psihologinje ključna razlika med samostojno in prisilno motivacijo. Medtem ko ena oseba kaže iskreno zanimanje za nekaj, druga to počne, da je ne bi zavrnili. Navzven je to videti enako, vendar ena od njiju izgoreva, ker njeno motivacijo poganja strah, ne pa pristna želja.

Angažiranost mlade osebe se posebej poveča ob novih izzivih, kot je prehod v srednjo šolo ali na fakulteto, česar posameznik še ne obvladuje. Pri tem se odzove po starem vzorcu in poskuša povečati svojo angažiranost, da ne bi izgubil naklonjenosti staršev. Mladi so po besedah psihologinje pravzaprav izpostavljeni paradoksu - zaslužiti morajo svojo vrednost, še preden se lahko z njo sploh nosijo.

K izgorelosti še posebej nagnjeni deloholiki in perfekcionisti

Dr. Pšeničny je pojasnila, da so za ljudi, ki so nagnjeni k izgorelosti, značilne štiri specifične ranljivosti: preobčutljivost na kritiko, preobčutljivost na zavrnitve, pretirana odgovornost in pretirana introvertnost. Zadnja je prisotna pri bolj zaprtih in samotarskih ljudeh, ki se zatečejo k delu, da bi se branili pred bližino in novimi odnosi.

Osebo pa do izgorelosti pripeljeta predvsem deloholizem in že omenjeni perfekcionizem. “Perfekcionizem je vrsta našega notranjega sistema, ki zmanjšuje tveganje za napake. Takšna oseba napako doživlja kot grožnjo lastni vrednosti. Zanj se kritika nanaša nanj kot celoto in ne samo na določene naloge,” je dejala dr. Pšeničny. Izpostavila je še, da deloholizem in perfekcionizem nista zdrava. “Izgorelost ni medalja za pridnost.”

Psihologinja izgorelost povezuje tudi z narcistično osebnostno strukturo. “Prav narcisizem je ključno jedro vrednotenja samega sebe po zunanjih priznanjih in razpadu vrednosti, če teh ni.”

Za osebe, nagnjene k izgorelosti, je posebej značilno tudi, da se ženejo in želijo biti občudovane. Posamezniki, ki imajo doma visoka pričakovanja, običajno obiskujejo več krožkov in imajo višje ocene. “Mladi potrebujejo več časa, da ugotovijo, da jih njihov mehanizem delovanja izčrpa,” je pojasnila Senica.

Več depresije in tesnobe

Kot je opazila Senica, je bila generacija Z prva pod vplivom digitalizacije, ki je s seboj prinesla tudi družbena omrežja. Prek teh je danes posredovanih čedalje več idej, idealov in visokih pričakovanj, kar podpira nezdrave vzorce mladih.

Razlike med generacijami opaža tudi 23-letna študentka, ki meni, da so pričakovanja za mlade zdaj vse višja. “Danes je na primer samoumevno, da moraš imeti narejen tudi magisterij, medtem ko je nekoč zadoščala že opravljena srednja šola,” je menila. “Doma se lahko pojavijo težave že v osnovni šoli, če otrok nima dobrih ocen. Mislim, da so mlajše generacije vse bolj izgorele, ker gre družba naprej, standardi pa so višji.”

Podobne razlike v zahtevah med generacijami je opazila tudi dr. Pšeničny. “Včasih je ocena 3 pomenila dobro, sedaj pa se pričakuje, da bo otrok dosegel več kot to. Tukaj mlada oseba pomisli, da dobro ni dovolj dobro.”

Kljub tem dejavnikom pa zaenkrat še ne moremo trditi, da je v sodobnem času prisotna rast izgorelosti pri mlajših generacijah. Po besedah dr. Pšeničny raziskave v zadnjih 20 letih namreč niso pokazale nobenega porasta.

Senica pri svojem delu prav tako ni zabeležila večjih sprememb, vendar je med mladimi opazila več depresije in tesnobe skupaj s perfekcionizmom, ki ga povezujemo z izgorelostjo. “Rekla bi, da je do rasti prišlo po pandemiji covida-19, ki je bila za veliko mladih zelo stresna izkušnja. Težje se je bilo učiti, zahteve so bile visoke in otroci iz nefunkcionalnih družin so več časa preživeli v tej dinamiki,” je dejala.

Ocenila je, da so razmere za delo danes tudi precej negotove, kar mlade dodatno spodbuja, da se ženejo k delu.

Čeprav današnja družba ni glavni krivec, psihologinji menita, da ta vseeno krepi izgorelost med mladimi, saj podpira in izkorišča njihov deloholizem in perfekcionizem. “Izgorelost je zagotovo pogojena z družbo,” je povedala Senica, ki je pojasnila, da se najvišji delež izgorelosti pri mladih odraslih pojavlja v razvitih državah, kjer je več poudarka na delovnem in izobraževalnem sistemu.

“Delodajalcem danes je všeč, da se človek žene, zato družba stopnjuje te pritiske,” pa je menila dr. Pšeničny. Dodala je tudi, da živimo v kulturi, ki vrednotenje sistematično ustvarja z vzgojo, ki ne podpira otrokove lastne samostojnosti. Nekateri starši potrebujejo uspešnega otroka, da lahko regulirajo svojo vrednost. Otrok tako postane podaljšek starša, je vse bolj nadzorovan in nima nobenega cilja.

Psihologinja je opozorila tudi na nevarnost uporabe umetne inteligence (UI). “Ko se mladi znajdejo v dilemi, se pogosto pogovarjajo z umetno inteligenco, namesto da bi se obrnili na svoje starše ali vrstnike,” je opazila in dodala, da UI ni nevtralna.

Kako ukrepati in poiskati pomoč?

23-letna študentka je priznala, da je spremenila svoje vsakodnevne navade. “Vem, da je izobrazba pomembna, vendar sem se odločila, da bom čas posvetila študiju in službi, dokler mi bo telo dopuščalo,” je dejala.

“Enostavno je treba poslušati svoje telo. Ko sem utrujena in se mi spi, se neham učiti in se ne naprezam. V primeru, da se počutim tesnobno, pa si vzamem deset minut za sprostitev,” je dodala.

“Prvi korak je, da znamo reči ne,” je povedala dr. Pšeničny. “Če znamo postaviti meje, je to prva regulacija, ki označuje, da znamo sami prepoznati, kdaj smo utrujeni in da se moramo ustaviti.” V primeru hude tesnobe ali slabe vesti potem na žalost ni druge poti, kot da si poiščemo terapevtsko pomoč, je dodala. Gre namreč za posebne ranljivosti v osebnostni strukturi, ki se same od sebe ne bodo zacelile.

Podobno je dejala tudi Senica. “Izgorelost se zdravi v odvisnosti od teže simptomatike, se pravi, kdaj oseba pride k nam. Vedno je potrebna psihoterapija, pogosto pa tudi zdravila. Ni nujno, vendar v večini primerov,” je dejala.

Dr. Pšeničny je izpostavila še vlogo staršev, ki morajo otrokom nuditi brezpogojno ljubezen v zdravih mejah. To pomeni, da pri postavljanju kriterijev upoštevajo to, kar otrok razvojno zmore, ter od njih ne pričakujejo nič več in nič manj.